Prijateljstvo z žogo je za malčka veliko bolj pomembno, kot se nam zdi na prvi pogled. Gibalne igre z žogo so med otroki zelo priljubljena oblika gibanja in tudi druženja.
Pri delu v vrtcih pa se pogosto srečujemo z otroki, ki se žoge bojijo. Njim igre z žogo niso vir zabave in sprostitve, ampak vir strahu in stiske. Če se le da, se jim izognejo. Koliko gibalnih izkušenj pri tem ti otroci izgubijo, si lahko samo mislimo. Zato je pomembno, da otroka z žogo seznanimo že tedaj, ko je še čisto majhen. Zelo pomembno je, da starši poskrbijo, da ima njihov otrok že od vsega začetka življenja pri roki vedno vsaj eno žogo in da se z njo čim večkrat skupaj igrajo. S tem, prav tako kot z vsemi drugimi športnimi aktivnostmi, pozitivno vplivamo na otrokov gibalni, umski, socialni in telesni razvoj. Pomembno je, da igre prilagajamo starosti, spretnosti in stopnji razvoja otroka (prirejeno po: Battelino, 2010).
Če pri roki nimamo prave žoge, lahko uporabimo tudi preproste, doma ali v vrtcu narejene žoge iz pene, blaga ali papirja.
Temeljna gibanja z žogo so naslednja: nošenje žoge, usmerjanje ali vodenje žoge s kotaljenjem, vodenje žoge z roko, podajanje žoge, podajanje žoge z usmerjanjem, odbijanje žoge, lovljenje žoge, zaustavljanje žoge, meti žoge, udarci po žogi in brcanje žoge. Le-te lahko otroci izvajajo v obliki bolj ali manj zapletenih vaj in elementarnih igrah z žogo (prirejeno po: Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Različne dejavnosti z žogo v predšolskem obdobju vplivajo na razvoj koordinacije, preciznosti, moči ter ravnotežja. Situacijska gibanja z žogo dodatno vplivajo na razvijanje:
- orientacije v prostoru,
- hitrosti odzivanja,
- pozornosti in
- situacijskega mišljenja.
Skupinske dejavnosti z žogo spodbujajo tudi sodelovanje med otroki, spoštovanje pravil in strpnost.
Dejavnosti za mlajše predšolske otroke:
– met ob tla-otrok opazuje kako žoga skače
– kratka podaja in poskus »ujemi žogo«
– metanje žoge visoko »v nebo«
– brcanje žoge in zadetek v namišljeni gol
– »goreča žoga«, otroci se izmikajo zadetka z žogo
KOLESARJENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Za otroka je gibalna aktivnost velikega pomena, saj vključuje vsa področja otrokovega izražanja, od gibalnega, kognitivnega, konativnega in čustveno-socialnega (Pišot in Jelovčan, 2006).
V obdobju od 1. do 3. leta se otrok vozi z različnimi otroškimi vozili brez pedal in s tricikli oziroma z manjšimi dvokolesi s pomožnimi kolesi.
V vrtcih so začeli leta 2011 izvajati nov gibalni/športni program Mali sonček (Videmšek, Gregorc, Stančevič in Reberšak Cizelj, 2012), ki je namenjen otrokom od 2. do 6. leta starosti in je dopolnitev ter razširitev programa Zlati sonček. Sestavljajo ga štiri stopnje:
· Mali sonček – modri (od 2. do 3. leta)
· Mali sonček – zeleni (od 3. do 4. leta)
· Mali sonček – oranžni (od 4. do 5. leta)
· Mali sonček – rumeni (od 5. do 6. leta).
Namen športnega programa Mali sonček je popestritev vsebin z gibalnega področja v vrtcu s sodobnimi športnimi vsebinami. Stopnje se med seboj povezujejo in nadgrajujejo, zato je najbolje, da otroci sodelujejo v programu od začetka do konca. S tem programom je dobilo kolesarjenje za najmlajše nov pomen. Avtorji so podrobno razdrobili učenje po stopnjah, ki si sledijo s programom.
Pri prvi stopnji – modri je v programu zapisano, da se otrok vozi s poganjalcem na štirih kolesih. Otrok lahko gibanje izvaja ob črti, znati pa se mora pravilno in varno zaustaviti. Za varnost mora biti poskrbljeno s čelado. Otrok, ki uspešno opravi nalogo, dobi nalepko.
Na drugi stopnji – zeleni naj bi se otrok vozil vsaj dve minuti po prostoru s triciklom. Če vrtec nima triciklov, lahko namesto njih uporabimo tudi skiroje ali podobne poganjalce na dveh kolesih. Otrokom uredimo preprost poligon iz nekaj stožcev. Seveda je obvezna tudi čelada.
Oranžna stopnja opredeljuje vožnjo s skirojem ali kolesarjenje. Otrok se mora voziti prosto vsaj dve minuti po prostoru s primernim kolesom s pomožnimi koleščki. Namesto teh koles lahko otroci uporabljajo tudi skiroje. Postavi se preprost poligon z nekaj vijuganji in varnim zaustavljanjem. Obvezna je čelada.
Na zadnji stopnji – rumeni, se otrok prosto vozi s kolesom po prostoru, pri čemer se lahko nekajkrat dotakne tal z nogami. Stožce postavimo tako, da bo otrok vsaj dvakrat zavil. Otrokom, ki imajo slabše razvite gibalne sposobnosti, lahko omogočimo opravljanje naloge tudi s kolesom, ki ima pomožne koleščke, pri čemer jim otežimo poligon.
Poleg zdravstvenih učinkov pa s sociološkega vidika gledano šport na splošno vpliva na mišljenje, čustvovanje, odnose v družini, razvija samokontrolo, vpliva na otrokovo duhovno, biološko, psihično in socialno raven (Petrović in Doupona, 1996).
Kolesarjenje otroku omogoča tudi višjo stopnjo neodvisnosti, samostojno lahko otrok premaguje daljše razdalje. Hkrati s tem se razvijajo otrokova radovednost za spoznavanje novega, pogum in samozavest.
ZATO VSI NA KOLO, ZA ZDRAVO TELO!
